Pot karnijskih cerkva

Narava, zgodovina, umetnost in duhovnost v Karniji

Poglobljeno opis podeželskih cerkva

Fotografija cerve

V srednjem veku so bile podeželske cerkve pravno-verske-družbene enote na čelu nekega ozemlja. 


Ustanavljali so jih že v pozno antični dobi zaradi evangelizacije, ki je izhajala iz glavnih krščanskih mestnih središč.


Karnijske podeželske cerkve so nastale po zaslugi Ogleja in njegovega patriarhata.


V Karniji je bilo v 4. stol., kakor povsod na planinskem področju, le malo vasi; rekli so jim “pagus”. V “pagusih” so živeli pogani, ki jih je bilo treba spreobrniti v krščansko vero – “pagus” je bil ime za skupnost in za ozemlje. Zuglio je bil na tistem področju najpomembnejše središče za širjenje krščanskega sporočila. Zuglio-Julium Carnicum je bil v tistem času tudi škofijski sedež z jurisdikcijo po celotnem karnijskem ozemlju ter po večjem delu pokrajine Cadore in Zgornje Furlanije. Prav v starodavni baziliki v Zugliu, od katere so danes vidni le arheološki ostanki, so nekoč podeljevali krst in ostale zakramente gorjanom, ki so se spreobrnili v krščansko vero. Sočasno so bile v Karniji ustanovljene tudi posamezne podeželske cerkve za prebivalce sosednjih ozemelj, da bi ti tam prejemali zakramente. Ime za tako cerkev „pieve“, naj bi izhajalo iz latinske besede plebs (ljudstvo). Ta cerkev je torej bila poistovetena z ljudstvom in ga je predstavljala. Vsak kristjan je lahko obiskoval le cerkev, kateri je pripadal.


Žal ni pisnih dokumentov, ki bi izpričevali “ljudskost” kake cerkve pred letom 1000; težko je vsak podeželski cerkvi določiti natančen datum nastanka, čeprav ga je na osnovi različnih elementov mogoče rekonstruirati. V nekaterih primerih je element, ki dokazuje, da je cerkev “pieve”, odkritje krstnega kamna (arheološka izkopavanja).  Cerkev sv. Marije v Gortu -, iz arheološkega kraja San Martino -,  je po ocenah iz 5.stol. prav zaradi izkopane starodavne krstne kadi, ki je po mnenju izvedencev najstarejša vrsta take kadi, odkrita v Karniji.


Z začetkom barbarskih vdorov v 7.stol. in po tistem, ko so se rimske legije umaknile, je bilo gorsko ljudstvo prepuščeno samo sebi in brez zadostne zaščite. Prav zaradi tega so podeželske cerkve alpskega loka,- njihovo število je morebiti celo naraslo-, začele pridobivati poleg verskega še pomen upravne in juridične enote, saj je bilo treba ohraniti organizacijo in identiteto vsakega ozemlja in njegovih prebivalcev. Langobardi so takoj spoznali pomen in koristnost teh cerkva, zato so jih ščitili, da bi zagotavljali in predajali mlajšim rodovom enotnost njim podrejenih ljudstev. Te cerkve se nahajajo pogosto na višji legi in stran od obljudenih krajev, tudi v povezavi s svojo funkcijo straže in nadzorovanja prelazov in dolin.


Izraz »pieve« danes večkrat uporabljajo preširoko in na neprimeren način tudi na področju, ki ga tukaj upoštevamo. Resnično zgodovinskih in izpričanih »pievi« je v Karniji le deset: cerkev sv. Florijana v Illegiu, sv. Marije onkraj Buta  v Tolmeču, sv. Štefana v Čezklancu, sv. Martina v kraju Verzegnis, sv. Marije Roženvenske v Forni di Sotto, sv. Hilarija in Tacijana v Enemonzu, sv. Marije Vnebovzete v kraju Socchieve, sv. Marije iz Gorta v Ovaru, sv. Petra v Zugliu; (za nekatere raziskovalce jih je enajst, ker mednje prištevajo še cerkev v Ampezzu. Ta je le za kratko dobo lahko izterjevala dajatve samostojno in ločeno od matične cerkve v Castoji). 


Leta 813 je Karel Veliki odredil, da bodo te karnijske cerkve postale zbirališča desetine, cerkvenega davka na dohodke dela (poljedelstvo, živinoreja, trgovina, vojaštvo); deseti del od teh dejavnosti je bil namenjen duhovščini za vzdrževanje podeželskih cerkva. Četrtino desetine (quartese) je dobil neposredni upravitelj podeželske cerkve. Prav na osnovi teh obdavčitev danes lahko zanesljivo določimo, katere cerkve te vrste so obstajale že v zgodnjem srednjem veku. Prva dva seznama takih karnijskih cerkva sta iz l. 1247 in 1296. Oba obravnavata obdavčenje: prvo je uvedel patriarh Bertoldo iz Andechsa za duhovnike in druge verske ustanove Oglejske škofije, verjetno zato, da bi podprli Latinski vzhodni imperij ob nameravanem križarskem pohodu. Drugo obdavčenje pa je zahteval Rim. (De Vitt, 2004)


Že v drugi polovici 12.stol so te cerkve začele izgubljati svoj osrednji pomen za življenje kristjanov. Od 14. do 15. stol. pa se pospešeno ustanavljajo župnije - zaradi velikega porasta prebivalstva in zaradi težke dostopnosti do nekaterih podeželskih cerkva. Župnije pridobivajo vse več funkcij, ki so jih prej imele podeželske cerkve: skrb za duše, duhovnika, pokopališče in krstni kamen in tako postopoma prevzemajo njihovo vlogo.


Ljudstev iz različnih podeželskih cerkvenih ozemelj pa ohranjajo v svojem spominu občutek pripadnosti istim okrožjem, ki so v preteklosti vtisnila svoj zgodovinski pečat.